19

In se odpravim na pomol, kot je bilo prvotno mišljeno. Brez časnika. Z viskijem. Lesena tla pomola tepta neskončno veliko ljudi. Od gneče me prime bruhat, zadržim. Spremenim cilj in se obrnem proti domu. Gneče je manj. Nagnem steklenico, da splahnem okus po bruhanju. Presenečen ugotovim, da je bil to zadnji požirek - kdaj, kako? Spet me sili na bruhanje - tokrat se sploh ne poskušam upirati. Pobruham dober del sprehajalne poti. Večkrat.
Domov pridem prazen. Smrdeč. In le na pol zavesten. Stopnice me zavračajo, zato porabim zadnje kapljice moči, da prispem do vrat moje rezidence. Želim si odkleniti. Predstavljam si, da tudi poskušam. Želim si odpreti vrata.
A je zadnje dejanje mojega živeža le kolaps na hladna tla stopnišča. Dober večer sosedi.

-62

Minilo je že preveč dni. Že preveč dolgih dni. In čeprav ji bom to nerad priznal, jo res močno pogrešam. Telo je še vedno ujeto na postelji, a tam leži brez duše. Misli namreč brez težav prepotujejo to kopico kilometrov, ki naju loči, in so ob njej. In čeprav je razdalja precejšnja, je Eli v mojem objemu precej živa in sanje na tisti popoldan ob reki vse prej kot mrtve. Nekje sredi teh sanj zaspim in se zbudim šele uro pozneje. Presenečen in žalosten ugotovim, da Eli ni več v mojem objemu. Pa poljubim blazino in se ji nasmehnem. Blazina pa nema. Kot je nem zven njenega "adijo", ki ga je pustila, ko je odšla.
Ponovno si poskušam odrekati čokolado; kot prejšnjo tudi to zlahka in hitro pospravim. To me vsaj za trenutek poteši. V trenutku treznosti, se zavem nesmisla svojega početja. Vstanem in se odpravim v dnevno sobo. Prižgem tv in okupiram kavč. To bo to. Za danes.

-98

Očitno mi postane, da bo ta dan eden v vrsti tistih, ko ne vem kam sam s seboj. Ko se iščem in vedno znova najdem na postelji z mislimi nekje drugod. Tako me najde tudi mati, ki se še vedno sprašuje čemu še ni dobila naročenega iz trgovine. Težke sape preoblečem hlače, malce lažje (koordinirat je potrebno le dva uda) še majico, zamenjam obutev in počasi zapiram vhodna vrata. Megle ni več, elegantno sem jo prespal.
Zaspano se sprehajam po pločniku proti trgovini in si ogledujem na novo tlakovano pot. Zadovoljivo delo. Na prehodu prečim cesto, pozabim pogledati v desno (to se mi pogosto zgodi), a me na srečo glasna hupa dovolj predrami, da odskočim stran od avta. Preveč zaspan sem, da bi vozniku posredoval kakšno kletvico.
V trgovini prijazno pozdravim, prijazno me odzdravijo. Pa me vprašajo kako je z materjo, kako z očetom.. kako z... skrijem se med police, naberem naročeno, opravim formalnost na blagajni in ponovim pot domov v obratnem vrstnem redu.
Mati je jezna, ker sem počasen (pokvaril sem ji urnik kuhanja); jaz pa zaspan. Grem in se izgubim nekje na postelji.

32

Zbudim se brez vročine. Vesel sem tega. Zbudim se v vročini. Sovražim to mesto. Zberem še zadnje kapljice moči in prepričam noge, da me prenesejo do ventilatorja. Prižgem ga. Pogajam se z nogami, da me odnesejo nazaj v posteljo. Končno popustijo.
Ležim na postelji. Ventilator mi v ciklih nakloni hladeš piš in s tem prekine to monotono vročino. Želim si še tega, da mi uspe prepričati blazino, da se postavi nekoliko višje. Ne gre. Vsako preležano minuti mi je bolj vroče in s tem bolj nelagodno. Končno mi je vsega dovolj in vstanem.
Še vedno nisem prav povsem pri močeh, kar se pozna pri vnovičnem protestu nog, ki ne zmorejo dlje kot do mize. Potne ritnice in tista reč med nogami se mi prav nič prijetno prilepijo na stol.
Jebeno mesto in ta jebena vročina me navdahnejo z dovolj motivacije, da odlepim stol od prej omenjenega in premaknem svoj živež v edini hladen kot v tem stanovanju - pod tuš. V edini kot, kjer trenutno sodim. Naj dežuje po meni. In odplakne to vročično nervozo v odtok.

-59

Veter ji lase prav nerodno premetava po zraku. Prav nič mamljiva ne deluje z lasmi preko obraza. A se to spremeni, ko jih z levo roko ponese preko oči, čez uho, vse tja do rame. Pozdraviva se. Prodajalec zbledi iz prizora. Ko Eli vstopi v stanovanje (in prodajalcu zaprem vrata pred nosom), najina samota postane realnost. Moja nesramnost se ji pridruži, ko me Eli očitajoče pogleda.
Povem ji zgodbo, pove mi očitek; ponovim zgodbo, ponovi očitek. Zbeži na kavč. V tišini se ji pridružim. Ponudim ji kavo. Ponudim ji sok. Ponudim ji poljub. Vse odkloni. Sprejmeva tišino. Ponudim ji roko, dotik, objem, topel cmok na čelo, dotik, poljub. Vse sprejme. In želi si še. Prodajalec je hitro le še senca v spominu, kavč pa še nekaj časa piše novo poglavje najine ljubezni - poglavje v katerem je poljub prvič preglasil tišino in pogasil jezo.

-63

In tako je reka tekla svojo pot vse do danes. In tako teče tudi danes in bo, verjetno, tudi v prihodnje. A te dni brez naju, da bi spremljala njene brezčasne napore. Že 5 dolgih dni razmišljam o reki. Lažem. Razmišljam o njej. 5 res dolgih dni čutim v srcu žejo, ki me odvrača od hrane. Hotenje, ki me sili v lenobo. In zaspanost, ki si želi teka - teka k njej.
Nikoli nisem verjel sanjam, da se lahko tako zaljubim. Nikoli nisem upal verjeti, da bom tako vneto iskal oči, ki jih tako dobro poznam in tako nujno potreboval njeno prvo pomoč v osamljenih nočeh. Da bom tako osladen... Zavem se lastne bebave sreče in si malo v šali, malo za res odrekam čokolado - dovolj sladkorja.
Pa seveda popustim, to je moja edina tolažba v dneh, ko je ni. Sovražim, da je ni. Jebeni strokovni izleti v tujino. Zakopam se v posteljo in upam, da me kateri od staršev ne zmoti.

18

Ne upiram se, ko mi napiše kazen za uriniranje na javnem mestu. Tudi opravičujem se ne. Pač scal sem. Tudi, ko se od njega poslovim, roke ne sprejme. V iskanju novega pijanca, ki urinira po našem krasnem turističnem mestecu, se odpravi mimo trgovine po hribu navzgor. Sprva dokaj hitro, nato mu hitro vidno zmanjka sape. Zakričim mu naj se ne napreza, vroče je. Pa me ignorira. Očitno je danes dan, ko bi lahko zanikal svoj lastni obstoj. Odpravim se domov. Po dolgem času spet opazim tlakovce, ki obrobljajo pločnik na moji poti. Spomnim se kdaj sem jih nazadnje štel. In me stisne pri srcu. Odprem steklenico in srknem, čeprav sem hotel s tem počakati do doma. Težko nosim breme vseh očitajočih pogledov, ko pijem na ulici. Človeka zasidrajo še globlje v pijačo. Ponovno srknem. Opa, temu pa lahko rečemo že požirek.

17

Pa me tudi tokrat ignorira. Le da je v tej tišini in v tem poskusu nedejanja več prezira kot prejšnjič. V pogledu je čutiti tudi nekoliko več negotovosti. Kot da jo mika, da se mi pridruži. Verjetno se mi pa vse skupaj samo zdi.
Spomnim se metulja s katerim sva se še pred nesrečo pogovarjala na tem mestu. Sedaj ga ni. Verjetno je v tem času že pristal na kakšnem vetrobranskem steklu, kjer so mu v slovo godili brisalci. Podobno kot bi skorajda končal tudi sam.
Otresem si ga. Pomislim, da to traja dovolj dolgo, da bi temu že lahko rekli igra. Zaprem zadrgo. Ko ponovno dvignem glavo, stoji pred menoj gospod policist. Pa se mu prav idiotsko nasmehnem in mu ponudim roko v pozdrav.

-76

Moj odgovor jo zmede, oči in nasmešek se opazno skrčijo, a še vedno držijo figuro nebeškega pogleda. Moj odgovor me zmede in mi dokončno zavozla jezik na način, da pozabim na njene oči, pozabim na čas, ki teče očitno hitreje, pozabim na jogurt, .. in mislim le na jezik. Še preden se spet vrnem v isti svet kateremu pripada ona (in mu navadno tudi sam), me prijazno pozdravi in se napoti proti blagajni. Še preden se spet vrnem v tisti svet kateremu pripada tudi jogurt na tleh (in mu navadno tudi sam), je ona že ven iz trgovine. In še preden je svet (v katerem je tudi prodajalec, ki že čisti jogurt pod mojimi nogami) resnično pripravljen, da me sprejme, njen obraz že razsvetljuje ulico na poti domov.

12

To je prvi požirek danes. Ura je sedem, a ji ne verjamem povsem, izgleda šest. To jebeno sonce je naciljalo ravno linijo tam med 6 in 7 vrstico žaluzij, obšlo vazo na mizi in mi posijalo na obraz. Za v jebeni film. Dvignem telo, noge pustim na tleh in usta prislonim na steklenico viskija. Prvi požirek mi je vedno ogaben, ostali so slajši.
Od nesreče je minilo že skoraj leto dni. V bolnišnici sem bil dva meseca. Nekatere brazgotine se mi še sedaj poznajo. Baje sem imel manjše notranje krvavitve, zlomljeno rebro in levo nadlaht. Okrevanje je bilo trpeče. Mesec dni brez viskija v tisti jebeni sobi. Na srečo sem spoznal hišnika, pijanec kot jaz, ki me je drugi mesec oskrboval. Skupaj z zobno pasto s katero sem skrival vonj. Pa so me vseeno dobili, vsaj enkrat na teden. Na srečo so verjeli, da mi viski nosijo obiskovalci. Idioti v belem.
Od nesreče nisem bil še na delu... zlom je bil precej zakompliciran in se je celil dolgo časa, sedaj sem pa že mesec na dopustu, naslednji teden naj bi začel delati. Do takrat je še nekaj dni, ta teden bom pijan.
Jebeni spaki narave, ki sta krivi, da sem takrat stopil pred avto. Tipično za ženske, da tako neodgovorno jebejo u glavo s prsmi. Če se mene vpraša, bi za nošjo dekolteja potrebovale izpit, podobno kot voznik, ki me je zbil. Na koncu so človeka policisti obdolžili vožnje pod vplivom alkohola. Pa kaj zato, če človek spije pošteno in zasluženo dozo, kako naj drugače sploh preživi ta pekel? Dekleti, krivi vsega, policisti niso vprašali drugega kot imena in telefona - baje, da ju bojo mogoče potrebovali za razjasniteve dogodkov nesreče. Tudi meni par stvari ni jasnih.
Naredim že drugi požirek, odložim steklenico, opazim, da to nikakor ni bil šele drugi požirek. Dvignem noge v zrak, telo pade na tla. Poskusim drugače. Dvignem telo (noge padejo), se naslonim na stol, stol pade na tla. Uff.
Naslonim usta na steklenico. Jebene ženske, jebeni viski, jebena vročina, ki razsaja tudi to poletje. Usta še vedno sušijo steklenico. Jebena vlaga, ki mi drsi po temenu še preden sonce doseže pol svoje poti. Viski še naprej skeli grlo. Jebeni stol, ki se je ulegel poleg mene. Steklenica je že nekaj trenutkov prazna, a še vedno pijem. Čas je za počitek, ne zdržim več te vročine. Nočem sanj, danes ne. Prevroče je. Levo oko že spi, desno še nekaj vztraja, megla zajame sobo - mogoče pa je to le to. Brez sanj prosim.